Na vrh

Urejenost temeljnega akta društva - zbor članov

Objavljeno 04.06.2015

Zakona o društvih (ZDru-1; Uradni list RS, št. 61/2006, 91/2008 - Odl. US, 95/2008 - Skl. US, 58/2009, 39/2011) določa, da temeljni akt društva mora določati:

  • ime in sedež društva (izbrani kraj poslovanja društva);
  • namen in cilje delovanja društva;
  • dejavnost oziroma naloge društva;
  • pogoje in način včlanjevanja ter prenehanja članstva;
  • pravice in obveznosti članov;
  • način upravljanja društva;
  • zastopanje društva;
  • financiranje društva in način izvajanja nadzora nad razpolaganjem s premoženjem društva ter nad finančnim in materialnim poslovanjem društva;
  • način zagotavljanja javnosti dela društva;
  • način sprejemanja sprememb in dopolnitev temeljnega akta;
  • način prenehanja društva in razpolaganje s premoženjem v takem primeru.

Določbe zakona se smiselno uporabljajo tudi za zveze društev.

Prejšnji Zakon o društvih (ZDru; Uradni list RS, št. 60/1995), ki je bil glede splošnih določb in določb upravljanja društva zelo skop. Nov ZDru-1 med prehodnimi določbami sicer ni zahteval usklajevanje temeljnih aktov društev s spremembami zakona v določenem roku, kot je to storil njegov predhodnik ZDru. Določa pa ZDru-1, da društva nadaljujejo svoje delo po določbah tega zakona. To pomeni, da v primeru morebitnega neskladja temeljnega akta z zakonom, velja določba zakona. To pa lahko velja le za določbe zakona, ki jih je mogoče neposredno uporabiti.[1] Slednje pa ne pomeni, da določb, ki jih ni mogoče neposredno uporabiti, ni potrebno spoštovati!

ZDru za razliko od novega ZDru-1 tako ni določal med splošnimi določbami, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva. Načelo enakopravnosti članstva pa je eno izmed temeljnih načel novega zakona. In slednje pomeni, da so neveljavni deli temeljnega akta, ki določajo drugače.[2]

V skladu z načelom enakopravnosti so člani društva med seboj enakopravni. Vsi člani naj bi zato načeloma imeli enake pravice in obveznosti. Enakopravnost mora biti zagotovljena tako pri odločanju o upravljanju društva, kakor tudi pri udejstvovanju v dejavnostih društva. Enakopravnost članstva pri upravljanju se izraža, da odločitve o upravljanju društva neposredno ali posredno sprejemajo vsi člani ali pa da pri upravljanju društva sodelujejo preko izvoljenih organov društva in zastopnika društva (prvi odstavek 12. člena ZDru-1). Neposredno odločanje vseh članov je mogoče le na zboru članov. Pri tem je vpliv posameznega člana na sprejem odločitve načeloma enak, načeloma ima vsak član po en glas. Enakopravnost članstva pri odločanju je pri tem zagotovljena, če je vsem članom omogočeno, da se zbora članov udeležijo, da so pravočasno in popolno obveščeni o sklicu, da so obveščeni, o čem bo zbor članov odločal, ter da jim je na zboru omogočeno glasovanje. Kršitev pravice članov do pravočasne in popolne obveščenosti, ki se nanaša na sklic zbora članov, zato ni le kršitev načela javnosti delovanja društva, temveč tudi načela enakopravnosti članstva pri upravljanju društva. Načelo enakopravnosti članov pri odločanju pa ni kršeno, če društvo, z namenom, da zagotovi učinkovito upravljanje, organizira odločanje članov na delnih zborih članov, na zboru članov društva pa v skladu z odločitvami delnih zborov odločajo njihovi predstavniki. S tem društvo zagotavlja neposredno odločanje vseh članov društva na delnih zborih ter posredno odločanje na zboru članov društva prek določenih predstavnikov. Enakopravnost pa vključuje tudi možnost, da je lahko vsak član pod določenimi pogoji izvoljen v organe društva ali za zastopnika društva.[3] Pravica voliti (aktivna volilna pravica) in biti voljen (pasivna volilna pravica) v organe društva je med najpomembnejšimi pravicami članov.[4]

Enakopravnost članov pa ne pomeni njihove popolne enakosti. Neenakost izhaja iz možne različnosti članstva društva. Tako pravna oseba, članica društva, pri upravljanju ne more sodelovati enako kot fizična oseba (neposredno), temveč vedno prek pooblaščene osebe. [5] Slednje je relevantno tako za zvezo društev kot društvo, ki ima za člane fizične in pravne osebe.

Nadalje so za pravno mnenje pomembne razlike v določbah o upravljanju društva med starim in novim zakonom. Star ZDru je v 9. členu samo določal, da temeljni akt mora določati način upravljanja društva; vse ostale podrobnosti pa so zapadle pod splošno določbo 2. člena, da društvo samostojno določi namen in cilje, dejavnost ter način delovanja s svojim temeljnim aktom, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Nov Zdru-1 pa je vpeljal največ novosti prav glede upravljanja društva, s tem da je uzakonil načela delovanja društev (kot npr. načelo enakopravnosti članstva) in postavil določbe, ki obveljajo, v kolikor društva v temeljnem aktu ne uredijo drugače oz. po svoje. Zakonodajalec je tukaj sledil praksi, saj društva niso opredelila osnovnih načinov delovanja in je prihajalo do nepotrebnih (sodnih) sporov. Sedaj pa z novim zakonom, veljajo določbe zakona, v kolikor društvo nima svojih določb (subsidiarnost uporabe). V takem primeru ne bo prišlo do motenj v delovanju društva, saj zakon ponuja rešitve.[6]

Zbor članov je zbor vseh članov kot določa prvi odstavek 13. člena ZDru-1. Vendar pa 12. člen podrobneje opredeljuje upravljanje društva kot sem že omenil pri načelu enakopravnosti:

(1) Člani društva ter pooblaščene osebe pravnih oseb, članic
društva, sodelujejo pri upravljanju društva neposredno ali
posredno po predstavnikih, izvoljenih organih oziroma
zastopniku društva na način, določen s temeljnim aktom.
(2) S temeljnim aktom društvo določi način sodelovanja članov
društva iz drugega odstavka prejšnjega člena pri upravljanju
društva ter njihove posebne pravice in dolžnosti.

Osnovna pravica članov društva je sodelovanje pri upravljanju društva. Delovanje v društvu pa temelji na enakopravnosti članstva. Sodelovanje pri upravljanju lahko člani uresničujejo neposredno, z neposrednim izrekanjem, kar je možno na zboru članov društva. Takšno odločanje zakon zahteva za sprejem določenih določb temeljnega akta in drugih najpomembnejših odločitev v društvu. Vseh odločitev pa v društvu ni mogoče sprejemati na ta način. To je mogoče le v društvu z malo člani, v katerem sklic zbora članov ne povzroča organizacijskih težav in večjih stroškov. V društvu z velikim številom članov, ki deluje na območju cele države ali celo v tujini in katerega člani živijo v različnih krajih, pa je tudi sprejemanje najpomembnejših odločitev na zboru vseh članov organizacijsko težko izvedljivo in povezano z nesorazmernimi stroški, ne samo za društvo, temveč tudi za člane. Takšna društva zato oblikujejo delne zbore članov po ožjih območjih, kjer društvo deluje in kjer živijo člani, ali glede na dejavnost, ki povezuje posamezne skupine članov (notranje organizacijske enote). Delni zbori sprejemajo odločitve o vprašanjih, o katerih odloča zbor članov, ter določajo predstavnike, ki odločitve delnih zborov zastopajo na zboru (predstavnikov) vseh članov. Gre za posredno sodelovanje vseh članov pri sprejemanju odločitev. Takšen način odločanja je smiselno uveljavljen pri odločanju zborov članov v zvezah društev, v katerih člani zveze, torej posamezna društva, podobno soodločajo o določenih najpomembnejših vprašanjih.[7]

Pomembno je poudariti tudi, da se enakopravnost članstva ne krši, v kolikor imajo posamezna društva v organih zveze več predstavnikov kot druga društva (na primer glede na velikost območja delovanja, še pogosteje pa glede na število članov posameznega društva). Pri sodelovanju pravnih oseb pri upravljanju društva (ne zveze društev) načelo enakopravnosti dopušča upoštevanje različnosti članstva. Pravna oseba lahko ima pri odločanju v organih društva večje število glasov kot fizična oseba, ki ima en glas.[8] Oba primera komentarja zakona pa ne dajeta jasnega odgovora ali je možno, da imajo posamezna društva (člani) v zvezi društev različno število glasov glede na število članov posameznega društva. Vendar glede na možnost več predstavnikov, ki de facto pomeni več glasov, dopuščamo to možnost.

V primeru več pravic, so lahko potem tudi določene večje obveznosti. V praksi imajo nekatera društva različne višine članarin za različne kategorije članov. Pogosto je tako pri društvih, ki imajo mladoletne člane, ki imajo nižjo članarino, ali pa pri zvezah društev, kjer je višina članarine odvisna od števila članov v društvu – članu zveze. Tako ni sporno, če so višine članarin različne za različne kategorije članov, mora pa biti sama obveznost članov »plačevanja članarine« določena že v temeljnem aktu društva.[9]

 


[1] Kokalj, Vida: Zakon o društvih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 199.

[2] Glej: Verbajs, Matej: Kako se bomo družili po novem Zakonu o društvih?, Pravna praksa, 2007, št. 3, str. 20-21.

[3] Kokalj, Vida: Zakon o društvih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 29-30.

[4] Kokalj, Vida: Zakon o društvih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 66.

[5] Kokalj, Vida: Zakon o društvih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 30-31.

[6] Kokalj, Vida: Zakon o društvih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 93.

[7] Kokalj, Vida: Zakon o društvih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 89-90.

[8] Kokalj, Vida: Zakon o društvih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 90-91.

[9] Verbajs, Matej: Kako se bomo družili po novem Zakonu o društvih?, Pravna praksa, 2007, št. 3, str. 20-21.